O nas


Ze kot otrok sem bil ljubitelj živali in ko so mi starši podarili pri 6. letih psičko mešanko, sem bil najsrečnejši otrok na svetu. Psička se mi se danes pri 63. letih velikokrat naslika pred očmi - seveda je v spominih še lepša in pametnejša.

Pri 15.letih sem odšel v Ljubljano, zato nekaj časa nisem mogel irneti psa. Ko pa sem ocenil, da imam vsaj približne pogoje, sem vzel od svaka lovskega mladička posavca. To je bilo temperamentno bitje, ki ni moglo zatajiti svejega lovskega nagona.

Prva rodovniška psiča dalmatinka Doli me je spremljala naslednjih deset let - veliko sprehodov in predvsem njenih divjanj po gozdovih odmene in k meni. Po njeni smrti sem se odločil za mirnejso psico. Nabavil sem novofundlanko Sano. To je bila samozavestna psica in čudovito stabilna. Brez težav je dobila vzrejno dovoljenje in kar precej čudovitih potomcev je imela, med njirni psičko Tajgo, katero sem obdržal doma. Bila je vse najboljše, kar je lahko v nekem bitju živalske vrste. Žal leta tečejo in psi irnajo kratko življenje.



Po premišljanju, kaj naprej, sem se odločil za pasmo Veliki švicarski planšarski pes (Großer Schweizer Sennenhund) - privlačila me je njihova mogočnost, večbarvnost in pa tudi opisane značajske lastnosti. Odšel sem si ogledat mladičko in jo tudi takoj odpeljal domov. Kakšnih velikih ambicij niti nisem irnel - toda Roma me je vedno prijetno presenetila. Ko sem jo peljal kot mladiča na prvo razstavo, je brez težav dobila oceno zelo perspektivna. Potem se je nadaljevalo in Roma je postala zelo solidna razstavna psica.